Judoisti:
Stanko TOPOLČNIK
- 10 let jugoslovanski reprezentant. Leta 1969 je osvojil bronasto
kolajno na EP v Belgiji in tako izpolnil normo za nastop na OI
1972 v Münchnu. Na OI v Münchnu je Topolčnik zmagal v prvem krogu
in izgubil v drugem. Skupno je nastopil na devetih EP, kjer se
je uvrščal do polfinalnih bojev, štirikrat je bil na SP, na balkanskih
prvenstvih je osvajal srebrno in bronasto kolajno ter na sredozemskih
igrah prav tako bronasto kolajno. Skupno je bil enajstkrat prvak
Jugoslavije in zmagovalec številnih mednarodnih in domačih prvenstev.
Je nosilec mojstrskega pasu 6. Dan.
Janez VIDMAJER - 8 let jugoslovanski reprezentant.
Udeležil se je OI v Montrealu. Leta 1975 je bil član jugoslovanske
reprezentance, ki je v Lyonu osvojila bronasto kolajno, v posamični
konkurenci se je dvakrat boril za kolajno, na koncu pa pristal
na 5. mestu. Bronasti kolajni je osvojil na balkanskem prvenstvu
in sredozemskih igrah, dvakrat je bil na SP, na EP je bil šestkrat,
kot reprezentant pa je zmagal na številnih mednarodnih turnirjih.
Štirikrat je bil prvak Jugoslavije. Je nosilec mojstrskega pasu
5. Dan.
Franc OČKO - leta 1979 je osvojil na Škotskem naslov
mladinskega evropskega prvaka. Isto leto je na članskem EP v Bruslju
osvojil 5. mesto, postal članski balkanski prvak, na sredozemskih
igrah v Splitu pa je osvojil srebro. Sodeloval je na OI 1980 leta
v Moskvi, kjer ni dosegel večjih uspehov in 1984 leta v Los Angelesu,
kjer je osvojil 7. mesto. 1983 leta je osvojil v Beogradu še en
naslov balkanskega prvaka, na EP v Parizu je bil peti, na sredozemskih
igrah v Casablanci tretji, leta 1986 je na balkanskem prvenstvu
osvojil srebro, leta 1988 pa bron. Skupno se je udeležil štirih
EP, svetovnega študentskega prvenstva, ima štiri naslove jugoslovanskega
prvaka ter celo vrsto zmag in drugih odličnih uvrstitev na mednarodnih
tekmovanjih. Je nosilec mojstrskega pasu 5. Dan.
Filip LEŠČAK - bil je na OI v Los Angelesu 1984
leta (5. mesto), v Seulu leta 1988 in leta 1992 v Barceloni. 5.
mesto je Leščak že osvojil leta 1982 na EP, 1983 na SP in nazadnje
leta 1986 na EP v Beogradu. Kot steber jugoslovanske reprezentance,
na prvenstvu Evrope v Novem Sadu, si je priboril bronasto kolajno.
V letih 1985 in 1986 je bil balkanski prvak, na sredozemskih igrah
v Casablanci je osvojil bron. Zmagal je na številnih mednarodnih
turnirjih in bil osemkrat prvak Jugoslavije. Je nosilec mojstrskega
pasu 5. Dan
Smučarji:
Rene
MLEKUŽ - začetki
njegove kariere segajo v smučarsko sezono 1984/85, ko je osvojil
1. mesto v slalomu in 2. mesto v veleslalomu med cicibani. Njegovi
uspehi so se vrstili iz leta v leto na mladinskih tekmovanjih.
V sezoni 1994/95 je prvič nastopil na tekmi za svetovni pokal
in že naslednje leto osvojil 2. mesto v slalomu v Veysonnazu s
startno številko 64.V sezoni 1996/97 je osvojil 5. mesto na slalomu
v Wengnu in bil z 10. mestom v slalomu najboljše uvrščeni Slovenec
na SP v Sestrieru .
Alpinisti:
Franček KNEZ je
eden najboljših alpinistov vseh časov v Sloveniji, saj je preplezal
cca. 1000 prvenstvenih vzponov v najtežjih stenah doma in v gorstvih
po vsem svetu (Patagonija, Himalaja, Andi, Centralne Alpe), kar
je skorajda neponovljiv dosežek tudi v svetovnem merilu. Najbolj
izstopajo njegove ekstremno težke prvenstvene smeri: v južni steni
Cerro Torre (1986, v južni steni Fitz Roya (1983), in Torre Egger
(1986) v Patagoniji ter v stenah Meruja (1988), Trango Tower (1989)
in Bagirati 4 (1989) v indijski Himalaji. Večina teh smeri še
do danes ni ponovljenih.
Dani TIČ in Milan ROMIH sta sodelovala na številnih
odpravah v Himalajo in Južno Ameriko. Izkazala sta se predvsem
leta 1986, ko sta v 6 mesecev trajajoči odpravi skupaj opravila
kar 30 vzponov in pristopov na vrhove višje od 6000 m v Južni
Ameriki. Med drugim sta preplezala tudi težko prvenstveno smer
v Južni steni Aconcaguave (6980 m) in sodelovala naslednje leto
s Frešerjem pri prvenstvenem vzponu v Huandoyu (Peru). Poleg tega
je Milan Romih na hrvaški odpravi na Everest leta 97 dosegel višino
8500 m. Dani Tič pa je opravil na meddruštveni odpravi leta 1987
na Shivling v Indijski Himalaji (6800m) vzpon na ekstremno težki
južni steni. Leta 1998 je Dani dosegel na Cho Oju višino 7600m.
Marjan FREŠER je sodeloval na številnih odpravah
v Ande in Himalajo (med drugim na osemtisočake Cho Oju, Anapurna
in Shisha Pangma). Izstopajo prvenstvene smeri, ki jih je opravil
skupaj s Frančkom Knezom v šesttisočakih Chopiqualqiju (Peru)
in Piscu (Peru) ter skupaj s Tičem in Romihom v steni Huandoya
(Peru). Na društveni odpravi na osemtisočak Cho Oju v Himalaji
leta 1984 je skupaj s Knezom dosegel pri plezanju prvenstvene
smeri najvišjo točko na odpravi (7600 m).
Janko OPREŠNIK je v zadnjih petih letih eden najboljših
alpinistov v Sloveniji. Slovi predvsem kot izreden solist težkih
kombiniranih smeri pozimi, mnoge med njimi je preplezal tudi kot
prvenstvene. Predvsem pa izstopa po številu ekstremno težkih prvenstvenih
smeri v Ojstrici, Rjavičkem vrhu in Šitah. Preplezal pa je tudi
prvenstveno smer v severni steni Eigerja in v Italiji v Val di
Melu. Udeležil se je tudi več odprav v Himalajo (med drugim na
osemtisočake Anapurno in Cho Oju). Skupaj z Danijem Tičem pa je
opravil tudi prvo zimsko ponovitev težavne smeri Jeffa Lova v
Lobuje (6400 m) v nepalski Himalaji. To je bil tudi sploh prvi
slovenski zimski vzpon po kateri od ekstremno težkih smeri v Himalaji.
Mira ZORIČ se je udeležila več odprav v Ande, Pamir
in Himalajo ( med drugim je bila leta 1986 članica I. jugoslovanske
ženske odprave v Himalajo na Južno Anapurno, sodelovala pa je
tudi na odpravah na Anapurno IV in osemtisočak Shisha Pangma).
Kot prva Slovenka se je leta 1987 povzpela na Huascaran v Peruju
(6789 m) in preplezala južno steno Alpamaya (Peru). V Pamirju
je leta 1990 dosegla vrh Pika Korženevske (7105m ). Doma in v
tujini pa je opravila veliko prvih slovenskih ponovitev zahtevnih
smeri v ženskih navezah, med katerimi izstopa Bonattijev steber
v Druju (Francija) leta 1995 in Tizijeve v Torre Venezia v Italiji.
|